Vsi zapustimo svet. Le redki se nanj vrnemo.
Dnevnikov objektiv - sobota, 09.05.2009 Tekst: Ervin Hladnik - Milharcic


Ljubljana - Ze prebivalisce je fascinantno, clovek je neverjeten. Baturin je diplomiral iz letalske dinamike, doktoriral iz fizike, prava in novinarstva. Leta 1989 je enajst dni zivel na ruski vesoljski postaji Mir, leta 2001 pa teden dni na Mednarodni vesoljski postaji.


Jurij Mihajlovic Baturin, kozmonavt (Foto: Tomaz Skale)



Oglas


V casu ruskega predsednika Borisa Jelcina je bil njegov pomocnik za pravne zadeve in nacionalno varnost. Bil je clan ruskega sveta za obrambo. Ob vsem tem pise se za zadnji neodvisni ruski casopis Nova Gazeta in je tajnik ruske zveze novinarjev. To nenavadno prakso skromno pojasnjuje z dejstvom, da je napisal zakon o tisku Ruske federacije in da je svoboda izrazanja poleg matematicne fizike, hribolazenja in politologije eden od njegovih interesov. V okviru 15. festivala Exodos je v sredo v Vitanju v blizini spominske sobe Hermana Potocnika Noordunga odprl razstavo svojih umetniskih fotografij iz vesolja.

Ste res dvakrat z raketo potovali na vesoljsko postajo?

Da. Enkrat na Mir, enkrat pa na Mednarodno vesoljsko postajo. Obakrat s sojuzom.

Lahko cloveku, ki rad potuje, v vesolje pa se ni potoval, razlozite, kaksno potovanje je to?

Bi radi potovali v vesolje?

Prav tja. Kam drugam pa se?

Lepo vprasanje. Zahteva lep odgovor. Eno je lepota nasega sveta, ki se je zavemo, ko izstopimo iz atmosfere. Drugo pa je seveda to, kar clovek dozivi v sebi. Obcutki so tako mocni, da te sproti spreminjajo v nekoga drugega. Optimist v Voltairovem Candidu pravi, da zivi v najboljsem od vseh moznih svetov. Pesimist pravi, da gre vse k hudicu in da zivi v najslabsem od moznih svetov. Ampak ne eden ne drugi svojega sveta nimata s cim primerjati. To je edini svet, ki ga imamo. In samo eno zivljenje ga imamo. Nekateri smo imeli moznost zapustiti ta svet. Prvo, kar vidis iz vesolja, je, kako tanka je plast atmosfere na Zemlji. Sele takrat razumes, da si zapustil svet, v katerem si prezivel vse svoje zivljenje. Prej ali slej vsi zapustimo svet. Zelo malo pa se nas nanj tudi vrne. Mi, ki smo bili v drugem svetu, lahko primerjamo. Obcutek, da si zapustil rodni svet in vstopil v svet, kjer je vse drugace, je enkraten. In zelo tezko ponovljiv.

Pardon. Ali ni to se vedno isti svet? Vesolje je tudi nas svet.

Da, ampak vse je drugace. Vse v tvojem organizmu drugace deluje. Kalcij se izplakuje iz kosti, metabolizem je nenavaden. Saj to ves ze prej, ko to obcutis, pa si neskoncno presenecen. Mozgani zacnejo cisto drugace delati. Kratkorocni spomin ti odpove. Naenkrat se spomnis stvari iz daljne preteklosti, ki si jih ze pozabil. Vse, kar moras hitro narediti, pa si moras zapisati, sicer takoj pozabis.

V cem je skrivnost teh procesov?

Ni nobene skrivnosti. Vse je mogoce fizikalno razloziti. Ce v brezteznostnem stanju spustite kapljo vode v zrak, takoj zavzame obliko krogle. Absolutne krogle. Enako je z nasimi mozgani. Niso ravno voda, ampak nekaksen zele. Mozgani sedijo v oklepu, ki ga je oblikovalo nekaj deset tisoc let teznosti. V brezteznostnem stanju poskusajo zavzeti obliko popolne krogle. Ni pa prostora, da bi postali krogla. Prostor je oblikovala teznost in je omejen. Pritisk na nekatere dele zato narasca, na druge pa popusca. Zaradi tega zacnes drugace razmisljati. Nisem opazil, da bi po tej izkusnji slo komu na slabse.

Ne deluje samo odsotnost sile teznosti, ampak celotna izkusnja. Ko gres v vesolje in ko se vrnes, moras preckati zelo nevarno pregrado. To spremeni tvoj odnos do zivljenja in tudi do sveta, v katerem zivis. Ko se vrnes na zemljo in ti pot precka hrosc, dvignes nogo, da ga ne bi pohodil. Razumes, da nisi ti dal tega zivljenja in da ga nimas pravice vzeti. Zjutraj tecem v sluzbo in hitim, da ne bi zamudil. Gledam pod noge, da ne bi stopil v luzo ali se spotaknil. Zelo redko pogledam v nebo, da bi videl, kaksni cudoviti oblaki so na nebu. Ko so me iz Zvezdnega mesta peljali na vzletisce po poti, po kateri sem sel tisockrat, sem gledal ista drevesa in prvic sem jih videl v njihovi lepoti. Svet je postal enkraten in cudovit. Vesoljski polet spremeni strukturo osebnosti. To je najmocnejsi obcutek, ki ga pusti za sabo.

V vesolju postane pogled na zivljenje drugacen. Pred petnajstimi leti je kolega z mano zacel snemati serijo pogovorov o oblasti. S tem problemom se intenzivno ukvarjam. Preden sem poletel, mi je rekel, da bova naredila pogovor o oblasti tudi v vesolju. Poglejva, kaj iz tega nastane. Napisal mi je dvaindvajset vprasanj in mi jih dal v kuverto. Na postaji Mir sem kuverto odprl in zacel snemati odgovore. Njegova vprasanja so bila vedno zanimiva in pogovarjati se z njim je vedno plodno. Na Miru pa sem gledal njegova vprasanja in zacel zmerjati.

"Pa kaj me sprasujes te neumnosti? Koga briga?"

Spraseval me je o politicnem polozaju v letu 1989, ko so bile razmere v drzavi zelo zaostrene. Spraseval je o konkretnih osebah in konkretnih situacijah. O Gorbacovu in premikih v drzavi. Na Zemlji bi od mene dobil konkretne in podrobne odgovore.

"Kaj me moris s temi malenkostmi?" sem govoril v mikrofon. "Kdo so ti ljudje? Zakaj so pomembni?"

Problemi so seveda ostali pomembni, ampak meni so se razmerja spremenila.

Radi potujete tudi kam drugam?

Ja, rad potujem. Ampak sem morda nekoliko izbircen popotnik. Rad imam hribe. Pred slabim mesecem so me povabili v Nepal na konferenco o fiziki plazme. O tem nekaj malega vem. Nepal me ni ravno pretirano zanimal. Ampak Katmandu je v blizini Himalaje. Povabili so se tri kolege.

"Stopimo se na Mount Everest, ko bomo ze tam," sem jim rekel. Na konferenci smo hitro oddrdrali svoje referate in takoj sli v hribe. Opravicujem se, Nepal me res ni zanimal. Ampak Himalaja! Uuu, uuu. Dvanajstega aprila smo bili ze v baznem kampu na 5200 metrih. Dvanajsti april je dan kozmonavtike. Bil sem blize zvezdam. Tako rad potujem.

V cem je razlika med potovanjem po Zemlji in po vesolju?

Ce si izberes potovanje na katerokoli tocko na Zemlji, je velika verjetnost, da bos tja tudi prisel. Ce hoces v vesolje kot vesoljski pilot, je velika moznost, da tja nikoli ne bos prisel. Vsaka najmanjsa napaka v organizmu ti prepreci polet. So se druge komplikacije. Vrsta je zelo dolga. Ko se je razletela ameriska ladja Columbia, se je vsa teza poletov na mednarodno postajo prenesla na nase sojuze. Petnajst ruskih pilotov se je pripravljalo na polet. Nikoli niso sli gor, ker je bil na vsakem poletu vsaj en American. Preprosto ni bilo prostora. Vsak poklicni kozmonavt, ne turist, mora tudi za samo teden dni potovanja opraviti sto tezkih izpitov. To je vec kot za obicajno fakulteto. Za katero potovanje na Zemlji morate narediti univerzo?

Tudi na Zemlji pocnete zanimive stvari.

Res je.

V vasi biografiji pise, da ste doktorirali tudi iz novinarstva.

Da.

Torej kolega. Ta vasa drzava Rusija. Znate voziti Americane v vesolje in poleg njih znajo ljudi voziti gor samo se Kitajci. Je...

Oprostite, prekinil vas bom. Bodimo natancni. To moram pojasniti. Kitajci so se pol stoletja trudili, da bi sami naredili vesoljsko ladjo. Ze v sedemdesetih letih prejsnjega stoletja so se pripravljali na svoj polet. Prisli so blizu. Ampak vsakic, ko so raketo vzgali, je eksplodirala. Tudi v enaindvajsetem stoletju jim ni uspelo. Konec devetdesetih let so kupili ladjo sojuz. Odpeljali so jo domov, jo razstavili na kose do zadnjega vijaka. Kos za kosom so potem naredili svojo kopijo ladje. Bil sem v centru za pripravo kitajskih kozmonavtov. Pokazali so mi svojo ladjo. To je nas sojuz. Naredili pa so nekaj sijajnih izboljsav. Sojuz ima tri sestavne dele. Eden je pogonski, kamor astronavti nikoli ne stopijo. Druga dva sta bivalni del in navigacijska kapsula. V tem zadnjem delu se vrnemo na Zemljo. Pri nasem modelu se na Zemljo vrne samo kapsula, vse drugo zgori. Kitajci pa so iz bivalnega dela naredili satelit. Nanj so namestili dodatne soncne celice in ga pustili v orbiti kot delujoco postajo. To je razumna izboljsava. Ampak hoteli ste vprasati nekaj drugega. O Rusiji.

Na svetu so tri velike sile. Ameriko je tezko razumeti, Kitajske niti ne poskusamo, z Rusijo pa je problem. Je Rusija velika sila ali ne? Imate vesoljsko tehnologijo in skoraj nic drugega. Je Rusija danes mocna ali sibka drzava?

Rusija je dolga zgodba. Tako kot vsak drug organizem se spreminja. Ce vzamete kulturo, umetnost, literaturo, je od osemnajstega stoletja naprej ista drzava. Tehnika in znanost sta se dramaticno spremenili. Stanje nase druzbe pa je skrivnost.

Jo lahko razkrijete?

Zagotovo ste kdaj dali polniti svoj mobilni telefon?

To veckrat pocnem.

No. Elektricni tok tece po zicah v normalni sinusoidi. Lahko ga narisete kot enakomerno valovito crto. Vi vtaknete polnilec v vtikac zato, da boste dobili enosmerni tok, ki ga tudi lahko narisete kot pravilno krivuljo. Vmes pa imate v crni skatli nekaj trenutkov popolnega kaosa. Narisete ga kot zmedo nepravilnih krivulj, ki letijo na vse strani. Rusija je zdaj v tej crni skatli.

Lepo. Ampak kaj je tam notri?

Polozaj se zdi preprost. Razpadla je Sovjetska zveza in potem se je zdelo, da so se leta 1992, 1993 ali s prihodom Putina zgodile spremembe. V resnici pa proces sprememb ves cas kaoticno poteka in bo potekal se kar nekaj casa. Ni jasno, kam to dvajsetletno spreminjanje pelje. Nekoc se bo ta drzava ustalila, vendar ni mogoce reci, kaj bo iz nje nastalo.

Nekatere tendence pa so se kar jasne.

Da. Ampak ta trenutek definirajo samo prehodno obdobje, v katerem Rusija je. Niti tendence niti sedanja drzava mi niso najbolj vsec. Nasi problemi koreninijo v casih dalec pred razpadom Sovjetske zveze. Stari so sto let in jih gre iskati v tem, kako je nastala sovjetska oblast. O tem so danes v obtoku predvsem miti. Na predvecer prve svetovne vojne je bila Rusija v zelo tezkem polozaju. Ves bancni kapital je bil v lasti tujcev. Nemcije, Belgije, Francije in drugih drzav. Ste se kdaj vprasali, zakaj se je Rusija spustila v vojno z Nemcijo? Ni bilo logicno. Vladarski druzini sta bili sorodstveno povezani, kulturno in gospodarsko smo tudi bili povezani z Nemcijo. Rusija je napadla Nemcijo, ker je bila financno odvisna od drzav antante. Bila je napol kolonialna drzava, ki se je spreminjala v kolonijo. Zdaj jo vidimo kot mocan imperij, v resnici pa je bila popolnoma odvisna od sil antante. Februarska revolucija je pripeljala na oblast ljudi, ki z oblastjo niso znali ravnati in niso vedeli, kaj bi z njo poceli. Posledica je bila oktobrska revolucija. Boljseviki so hoteli oblast in so jo tudi vzeli. Resili so Rusijo pred tem, da bi postala kolonija. Pri tem so unicili najboljse ljudi v Rusiji. Drzavljanska vojna in stalinove cistke so iz nje naredile puscavo. Ampak ze Lenin je na ladjo vkrcal vse najboljse mislece in jih izgnal iz drzave. Odsli so znanstveniki in inzenirji. Nekateri so zaradi nevzdrznih razmer sli sami. Se danes se serija najboljsih ameriskih helikopterjev imenuje sikorsky. Igor Sikorsky je bil ruski letalski inzenir, ki je leta 1919 odsel iz Rusije, ker tam ni videl smisla. Ze v Rusiji je izdelal prvi helikopter z vertikalnim rotorjem na svetu. Drzava je potrebovala dobre znanstvenike in inzenirje in jih je znala narediti. Z njimi je ravnala slabo. Tudi raketni inzenir Sergej Pavlovic Koroljov, ki je v vesolje spravil Jurija Gagarina, je prisel iz zapora. Stalin ga je zaprl za sest let. Gospodarstvo je bilo usmerjeno v obrambo in je povzrocilo nizko zivljenjsko raven. Eno se je govorilo, drugo delalo. Dvajseto stoletje je unicilo moralo in eticnost v Rusiji. Izvor nasih sedanjih problemov je v tem.

Kaj pa se je zgodilo, ko se je boljsevisticna oblast iztrosila?

Ko je Sovjetska zveza razpadla in je nastala nova Rusija, je drzava potrebovala eticne ljudi, ki bi jo lahko na novo zgradili. Nekoliko osupli smo ugotovili, da jih ni nikjer. Nikjer ni bilo ljudi, ki bi znali spodobno in posteno voditi drzavo. Pohlep, pozresnost in stremljenje k bogastvu so pozrli vse sposobne ljudi. Zdaj imamo drzavo, v kateri veliko ljudi zivi pod pragom revscine, bogatasi pa si kupujejo jahte z vgrajenimi podmornicami. To je preprosto amoralno. Ljudje, ki so zadnjih dvajset let vodili drzavo na vseh vplivnih ravneh, so imeli vsi bancne racune in hise v tujini. V tujino so na solanje poslali tudi svoje otroke. Ce bi se kaj zgodilo, so imeli vnaprej pripravljeno rezervno zivljenje. Glavna vrednota je hitri denar. Nikomur se ne da deset let delati za spodobno zivljenje. Na hitro obogateti in jo takoj ucvreti je vrednota. Znanost se je nehala razvijati, zaustavil se je razvoj industrije. Tem recem je treba posvetiti leta dela, ne pa deset minut mesetarjenja.

Pa se rezultat kaze kot mocna ali sibka drzava?

Na Rusijo lahko gledate kot na mocno drzavo, ki lahko ves svet skupaj z Ameriko in turisti pelje v vesolje. Ta pogled je privid. Vse, s cimer danes letimo v vesolje, je bilo razvito v Sovjetski zvezi. Po decembru 1991 nismo razvili nic novega. Niti vijaka. Vsi nacrti so stari vsaj dvajset let. Na njih ni niti ene nove crte. Raven izobrazbe vratolomno pada. Sovjetska zveza je imela najboljse univerze za naravoslovje in tehnicno izobrazbo. Ko je 4. oktobra 1957 poletel prvi sputnik, so Americani ustanovili komisijo. Odgovorila naj bi na vprasanje, zakaj je to uspelo Rusom, ne pa njim. Eden od odgovorov je bil, naj reformirajo sistem izobrazevanja od osnovne sole naprej. In kaj delamo mi? Prilagajamo svoj izobrazevalni sistem evropskemu bolonjskemu procesu, ki pomeni drzavno znizanje ravni izobrazevanja. Toliko o moci. Raven izobrazbe vseh strokovnjakov na vseh podrocjih strmo pada.

Ustanovitelj kibernetike Ross Ashby je oblikoval zakon, ki pravi, da mora biti upravljalski sloj kateregakoli sistema inteligentnejsi od sistema. Vsak dober upravljalec sistema mora sam biti model sistema. Ne bom kompliciral s kibernetiko. Problem je preprost. Ce hocete atleta pripraviti do tega, da bo zmagal na olimpijskih igrah, ni dovolj, da ste strokovnjak za sedenje na stolu, lezanje na kavcu in opravljanje poti od kavca do hladilnika. Ce poznate pet sedecih polozajev, ne morete uciti preskokov in premetov.

Malo begamo. Kaksna je zveza z moderno Rusijo?

Rusija je velika in komplicirana, zelo kompleksna drzava. Tako kompleksen organizem pa upravljajo preprostezi. Obvladajo samo nekaj enostavnih polozajev. Kako spraviti denar v svoj zep, kako pritisniti pecat na ukaz in na televiziji govoriti, da je Rusija velika in mocna drzava. Kako naj pritlikavci vladajo Rusiji? To vam govorim z bolecino. Zadnje, kar si zelim, je v tujem casopisu kritizirati svojo drzavo. Recimo, da se ji ne posmehujem, ampak jo analiziram. To pocnem tudi v Novi Gazeti, tako da sem lahko miren.

Slovani imamo o svojih drzavah devastantno mnenje. To je nasa tradicija.

Doma to tudi sam rad pocnem, v tujini pa imam zadrzke. Dvanajst let pisem za Gazeto. Pisal sem tudi za Komsomolsko pravdo, dokler ni postala rumeni tisk. Potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Se v casu Gorbacova sem napisal zakon o svobodi tiska. Potem sem ga se enkrat pisal v casu Borisa Jelcina. In potem nikjer drugje kot v Novi Gazeti niso hoteli tiskati mojih clankov. Ideja zakona je bila, da lahko ljudje pisejo to, kar hocejo pisati, in na nacin, na katerega hocejo pisati. Samo v Gazeti lahko se tako pisem. Nihce mi ne govori, naj kaj malo drugace napisem, naj kje kaj omehcam ali na kaj pozabim. Pisem tako, kot smo si jaz in tovarisi v zakonu o tisku zamislili, da bi morali pisci pisati.

Ko ste pisali prvi zakon o tisku, ste imeli v mislih siritev polja svobode izrazanja.

To je bilo eno od vodil, da.

Kako je potem mogoce, da ta isti zakon uporabljajo za dusitev svobodnega tiska? Ostala sta en svobodni casopis in ena televizijska postaja.

Rusko novinarstvo ni zdrzalo preizkusa svobode.

Ulala. To je tezak stavek.

Najprej ga je unicila skusnjava denarja. Denar je bil mocnejsi od zelje po svobodi. Bogatasi so pokupili vse casopise in televizijske postaje. Pojavili so se ljudje, ki so bili pripravljeni placati velike denarje, da se je o njih pisalo lepe reci. Nekateri novinarji pa so iz strahu, ki je ostal iz sovjetskih casov, in iz kleceplazniskih nagonov sprejeli servilen odnos. Niso udarili po mizi in rekli, tako ne bomo pisali, teh norosti na televizijo ne bomo dali. Se so polja upiranja. Med moskovskimi casopisi samo se Nova Gazeta govori to, kar misli. Ampak Rusija je velika. Tudi po drugih mestih so casopisi, v katerih novinarji pisejo, kar mislijo, ceprav jih izsiljujejo, pretepajo, vlacijo po sodiscih in tudi ubijajo. To me opogumlja. V Rusiji so se novinarji, ki opravljajo svoj poklic. Sploh ne obupujem. Lani so me izbrali za sekretarja ruske zveze novinarjev. Organizacija poskusa podpirati novinarje, ki hocejo ziveti v svobodi izrazanja. Leta smo delezni napadov s strani vodstva drzave, ampak nekako zdrzimo.

Se polozaj, odkar je predsednik Dmitrij Medvedjev, kaj spreminja?

Medvedjev je zanimiv. Izbral si je drugacen pristop. Srecal se je z vodstvom zveze in sprejel tudi urednistvo Nove Gazete. Nekako smo mu skusali pojasniti, da ruskega novinarstva ne gre presojati samo po urednistvih centralnih medijev. Po drzavi je veliko piscev, ki razmisljajo zelo drugace.

V crni skatli, ki ste jo prej opisali, smo videli Jelcina, Putina in zdaj Medvedjeva. So to tri etape razvoja sodobne Rusije?

Ne bi rekel, da gre za tri etape. Da pa se na zadnjih dvajset let pogledati skozi prizmo teh treh ljudi. Putin je bil Jelcinov naslednik in je predsednik postal samo zato, ker mu je Jelcin predal oblast. Medvedjeva je Putin imenoval za svojega naslednika in mu predal oblast. Ruski predsedniki so kot licinke, ki se zabubijo in potem iz njih nastane metulj. Metulj je vedno lepsi od licinke, ampak gre pac za isto zival. Jelcin, Putin in Medvedev so razlicna nihanja v kaosu v crni skatli. Vsi trije so del istega procesa. V casu Jelcina je bila glavna naloga zaustaviti proces razpadanja Rusije. Lahko bi se naprej razpadala. Potem je moral vzpostaviti kolikor toliko dobre odnose s sosedi in se izogniti drzavljanski vojni.

Drzavljanski vojni?

Da. Bili smo blizu. Lahko bi prislo do spopada za ozemlje med republikami, tako kot je prislo do vojne za ozemlje med jugoslovanskimi republikami. Jelcin se je ukvarjal samo s tem. Ce bi bile cene nafte taksne, kot so bile v casu Putina, bi tudi gospodarstvo boljse delovalo.

Kaj pa je naredil Putin?

Cas Putina je bil cas strukturiranja ruske druzbe v skladu z njegovimi predstavami o oblasti. V mednarodnih odnosih pa so on in njegovi sodelavci hoteli pokazati misice in Rusijo prikazati kot veliko, mocno drzavo, ki je enakopraven partner velesilam. To je bil poskus prodati kot resnicno to, kar so si samo predstavljali. Ampak v resnicnem svetu je drugace. Ce pogledas, koliko denarja za vojsko nameni Amerika in koliko Rusija, je sklep o Putinu preprost. Govoriti znas lepo, narediti pa ne mores nic. To je bila samoprevara. Ne mores ucinkovito delovati, ce nimas jasne slike svojega polozaja. Navznoter je se bolj zalostno. Sistem, ki vodi proces, mora biti kompleksnejsi od procesa, ki ga vodi. Tega niso znali narediti. Zato so se posla lotili v obratni smeri. Namesto da bi oblast naredili inteligentnejso in kompleksnejso, so poskusali poenostaviti objekt upravljanja. Zato taksna vertikala oblasti. Treba je bilo poenostaviti medije in jih narediti poslusne. Nad zivim, kompleksnim medijem ne mores gospodovati. Enako je z vso druzbo. Putin si je hotel poenostaviti delo in je poskusal poenostaviti druzbo, da bi ji lazje vladal.

Medvedjev se vedno vlada v Putinovem obdobju. Leto dni je predsednik, pa se se ni pokazal, kdo je. Sedmega maja je bil inavguriran. Tocno pred enim letom. Znasel se je v polozaju, da je politicna teza predsednika manjsa od politicne teze premierja Putina. V taksnem polozaju je tezko dolociti nov kurz. V tem letu se je sele vzpostavljal kot figura. Morda bo trajalo se eno leto, preden bo zares zasedel polozaj. Vendar se kazejo drobne spremembe. Medvedjev je Novi Gazeti dal intervju. Putinu kaj takega nikoli ni padlo na pamet. Putin nikoli ne bi dal intervjuja casopisu, ki ga kritizira in postavlja neprijetna vprasanja. Jelcin je bil zanimivejsi. Se spomnite, kaj se je zgodilo 4. oktobra 1994?

Jelcin je bombardiral svoj lastni parlament.

S predsedniskim dekretom 1440 je razpustil parlament in ukazal streljanje na Beli dvor, da. Le nekaj dni zatem je dal intervju opozicijskemu listu Nova Gazeta. Medvedjev je dal intervju sredi popolnega miru, ko lahko sedi v Kremlju in govori o cemerkoli. Hotel je dati signal, da ni tak kot Putin. Casopis pa se ga v resnici se sploh ni resno lotil. Jelcin ga je dal v casu, ko ga Gazeta ni samo kritizirala, ampak ga je direktno napadala, medtem ko je v Moskvi tekla drzavljanska vojna, nad drzavo pa je visela temna politicna megla. Jelcin je bil pogumen clovek.

V vasi biografiji berem, da ste dvakrat bivali na dveh razlicnih vesoljskih postajah, kar za poklicnega pilota in kozmonavta ni nenavadno. Ste res tudi doktorirali iz fizike, prava in novinarstva?

Res je. Pozabili ste, da sem koncal diplomatsko akademijo.

V Slovenijo pa ste na povabilo gledaliskega reziserja Draga Zivadinova prisli kot avtorski fotograf z razstavo v Spominskem srediscu vesoljske tehnologije v Vitanju.

Tocno, da.

Oprostite, ampak zakaj vesoljec z vasimi kvalifikacijami nastopa kot avtorski fotograf?

To je zelo preprosto. Ko me povabijo kot pravnika, nastopam kot pravnik. Ko me vabijo na konference fizike plazme kot fizika, nastopam kot fizik. Dragan Zivadinov me je v Vitanje povabil kot umetnika in tako nastopam.

Je res, da razstavljate edine avtorske fotografije iz vesolja?

Ne, mislim, da ni cisto tako. Pred desetimi leti sem bil prvi ruski astronavt, ki je imel fotografsko razstavo. Ne vem, kaj so avtorskega delali Americani. Za mano so v Rusiji razstavljali se Sergej Krikaljov, Fjodor Jurcihin in Valerij Korzun. No, moje fotografije so nekoliko drugacne od njihovih. Drugi slikajo tako, kot bi slikali iz letala, ki leti zelo visoko. Z visine slikajo goro, domaco vas, vulkan. To ni vesoljska fotografija. Jaz sem hotel slikati naravo kot umetnisko delo. Ne zanima me, kam tece reka, kam pelje cesta, slikati hocem lepoto narave. Cudim se tej lepoti. Meni se ni zdelo nic kaj posebno izvirnega, vendar me ze deset let vabijo na razstave po vsem svetu in z mano delijo cudenje. Razstava je bila najprej v Politehniskem muzeju v Moskvi. To ni tehniski muzej. Posvecen je nasemu kulturnemu zivljenju. V njem so nastopali pesniki, kot je Andrej Voznesenski. Razstavo sem postavil tja preracunljivo. Od tam je sla v Petropavlovsko utrdbo v Sankt Peterburg. Dozivela je neverjeten obisk in potem prisla na eno stran do Mongolije in na drugo do Spanije. Bila je v Turciji, Armeniji, Tadzikistanu in ne vem kje se vse. Zakaj je tako priljubljena, pa se sam ne vem.

Ampak kaksno idejo o tem pac imate?

Mislim, da ljudi ne zanima videti samo, kaksna je videti Zemlja iz vesolja, ampak zelijo videti, kako zelo lepa je.

Ali ni tako, da odkar je Jurij Gagarin poletel okoli Zemlje, nekaj generacij sanja o potovanjih v vesolje? Pred stiridesetimi leti se je zdelo, da bomo cez dvajset let hodili na pocitnice v asteroidni pas. Pa smo ostali na Zemlji. Ostala nam je samo nova imaginacija, ki so jo sprozili prvi vesoljski poleti. Kaj ste videli, cesar drugi nismo videli?

Vsec mi je, da vizualiziram to, o cemer drugi sanjajo. Veste, kaj sem delal? Iz vesolja sem videl slike, ki so jih slikarji slikali na platna. Na Zemljo sem gledal skozi oci slikarjev. Moj pogled iz vesolja je poskusal razumeti fragmentarni pogled umetnika. Moja slika Trije svetovi, ki sem jo posnel z vesoljske postaje Mir, je en tak primer. Maurits Escher je naredil gravuro Trije svetovi. Naslikal je ribnik jeseni. Prvi svet je riba, ki plava pod vodo. Drugi svet je listje na povrsini. Tretji svet so odsevi dreves, ki rastejo na bregu. Z enim pogledom vidimo vse tri svetove. Jaz sem skozi okno vesoljske postaje naredil isto. Na levi vidimo loputo, s katero lahko okno zapremo. Na loputi je titanovo zrcalce, ki ga uporabljamo za opazovanje zunanjosti postaje. Deluje kot vzvratno ogledalo v avtomobilu. Pred nami odseva Zemlja, en svet, vesolje, drugi svet, in nasa tehnika. Clovesko delo. To so moji trije svetovi. Ko so Francozi pripravljali svetovno razstavo v Parizu, so Andreju Baskovu, ki je organiziral razstavo v Moskvi, rekli, dajte nam to fotografijo. Hocemo jo imeti za emblem. To je slika nasega mesta v vesolju. Ves Pariz je bil polepljen s plakati te fotografije.

V vesolju sem srecal Leonarda da Vincija. Pripravljal je skice za sliko vesoljnega potopa. Po razlicnih svetovnih muzejih so njegove studije vrtincev. Jaz sem jih na Zemlji videl iz vesolja. Iz tega je nastala serija fotografij o tem, kako nam narava kaze, kaj so slikali veliki umetniki.

V Vitanje ste prisli med znanost in umetniske projekte Dragana Zivadinova, ker je tukaj hisa Hermana Potocnika Noordunga. Zivadinov hoce delati teater v vesolju. Je to, kar nam o Potocniku pripoveduje, res ali del fantazijskega spektakla?

Vse je res. Utemeljitelje kozmonavtike je mogoce razdeliti na teoretike in praktike. Nas utemeljitelj teoretske kozmonavtike je Konstantin Eduardovic Ciolkovski. Sergej Karaljov je bil prvi praktik. Potocnik sodi med najvecje teoretike kozmonavtike. Ciolkovski je razvijal koncepte raketnega pogona in se je ukvarjal s tem, kako priti v vesolje. Napisal je se vedno veljavne formule za vzlet. Potocnik je prvi razvil koncept vesoljske postaje. Vecino tega, kar je napisal, se danes velja. On je prvi vedel, da moramo zgraditi vesoljsko postajo, ce hocemo leteti naprej na druge planete. Pravilno je narisal njeno strukturo, mesta za okna, nakazal na problem resitve problema brezteznosti in natancno razmislil o zivljenjskih razmerah v vesolju in o zasciti zivljenja. Ce ne bi tako mlad umrl, bi bil tudi pionir vesoljskih poletov. Na njem ni nic izmisljenega.

Источник: Dnevnik (Ljubljana)

Dnevnikov objektiv - sobota, 09.05.2009

http://noordung.blogspot.com/2009/05/yuri-m-baturyn-interview-in-dnevnik.html

Док. 578262
Перв. публик.: 03.08.09
Последн. ред.: 03.12.10
Число обращений: 0